Postojna–Pivka–Ilirska Bistrica: cesta, ki že predolgo čaka na resno rešitev
Cesta med Postojno, Pivko in Ilirsko Bistrico ni več samo lokalna prometna težava. To je ena glavnih prometnih smeri proti Kvarnerju, Reki in hrvaški obali, hkrati pa cesta, ki še vedno poteka skozi naselja, kjer ljudje živijo, hodijo v šolo, delajo, prečkajo cesto in prenašajo hrup, tresljaje ter nevarnost vsakodnevnega prometa.
Na papirju se rešitev pripravlja že več kot dve desetletji. V praksi pa se prebivalci Prestranka, Pivke, Ilirske Bistrice in drugih krajev ob trasi vsak dan srečujejo z istim problemom: promet narašča, projekt pa se premika počasneje kot kolona v poletni soboti.
Osnovno vprašanje ni več, ali je obvoznica oziroma nova povezava smiselna. Vprašanje je, zakaj je še ni.
Obstoječa cesta G1-6 ni bila nikoli zasnovana kot sodobna tranzitna povezava. Deloma gre za zgodovinsko lokalno prometnico, ki je bila postopoma širjena in popravljana, vendar nikoli celovito prilagojena prometu, ki ga danes dejansko nosi. Problem niso samo osebni avtomobili. Problem so tudi sezonske konice, turistični promet, tovorni promet, nevarnost v naseljih, hrup, slaba pretočnost in vsakodnevno poslabšanje kakovosti bivanja.
Država danes načrtuje avtocestno povezavo Postojna–Jelšane, dolgo približno 37 kilometrov. V severnem delu so bile obravnavane različne variante, v južnem delu pa je trasa bolj določena. Kot najprimernejša se omenja kombinacija vijolične variante na severnem delu in zelene variante proti Jelšanam. Toda tudi ta rešitev odpira veliko vprašanj: bližina naselij, posegi v kmetijska zemljišča, vpliv na vodne vire, hrup, prehodi za živino, viadukti, predori, pokriti vkopi in vpliv na prostor.
Zato je del lokalnega odpora razumljiv. Nihče si ne želi avtoceste nekaj deset metrov od hiše, izgube najboljših kmetijskih zemljišč ali nerešenih vplivov na vodo. Toda to ne sme postati izgovor za novo desetletje neodločanja. Prava naloga države ni, da projekt ustavi, ampak da ga tehnično, okoljsko in socialno izboljša.
Poseben zaplet je tudi območje Poček oziroma vojaške varnostne omejitve. Če vojska zaradi varnosti potrebuje določen odmik ali posebne pogoje, mora biti to jasno zapisano, utemeljeno in časovno zaključeno. Ne sme se zgoditi, da postane “usklajevanje” samo še ena birokratska megla brez roka in odgovornosti.
V ozadju se občasno pojavlja tudi vprašanje, ali Slovenija z zavlačevanjem posredno ščiti interese Luke Koper pred prometno povezavo proti Reki. To vprašanje ni popolnoma nelogično, ker prometne povezave vedno vplivajo na gospodarske tokove. Toda javno dostopni dokazi za takšno namerno blokado niso dovolj močni. Bolj verjetna razlaga je kombinacija počasne birokracije, politične neodločnosti, prostorskih sporov, okoljskih ugovorov, lokalnih pritiskov in visokih stroškov. Če kdo trdi drugače, mora pokazati dokumente, ne samo občutek.
Rešitev mora biti fazna in praktična.
Prvič, država mora takoj urediti začasne ukrepe na obstoječi cesti: merjenje hrupa, nadzor hitrosti, nadzor tovornega prometa, izboljšanje varnosti prehodov, omejitve najtežjega tranzita v kritičnih terminih in jasne ukrepe za najbolj obremenjena naselja.
Drugič, nova prometna povezava se ne sme več obravnavati kot ena ogromna megaprojektna gmota, ki čaka na idealen trenutek. Razdeliti jo je treba na faze. Najprej je treba rešiti odseke, ki najbolj razbremenijo naselja med Postojno, Prestrankom in Pivko, nato povezavo do Ilirske Bistrice in šele nato zaključni del proti Jelšanam, če postopki tam zahtevajo več usklajevanja.
Tretjič, če se preverja možnost hitre ceste namesto avtoceste, mora biti ta preveritev kratka, strokovna in časovno omejena. Ne sme pomeniti ponovnega začetka postopka od nič. Če bi hitra cesta bistveno zmanjšala stroške, posege v prostor in čas izvedbe, jo je vredno resno preveriti. Če pa bi pomenila slabšo pretočnost in novo ozko grlo, potem to ni rešitev, ampak samo cenejše odlašanje.
Četrtič, država mora lokalnim prebivalcem ponuditi konkreten paket omilitvenih ukrepov: protihrupne nasipe in ograje, pokrite vkope, prehode za živino, urejene dostopne poti, nadomestna zemljišča, zaščito vodnih virov in pravične odškodnine. Brez tega bo odpor ljudi popolnoma pričakovan.
Petič, projekt potrebuje javni nadzorni semafor. Vsak mesec mora biti jasno vidno, kdo je odgovoren za naslednji korak, kateri dokument manjka, kateri organ zamuja in kakšen je rok. Po 25 letih črt na zemljevidih ljudje ne potrebujejo novih obljub, ampak sledljivost.
Cesta skozi Prestranek in naprej proti Pivki ter Ilirski Bistrici ni več primerna za današnje prometne razmere. Obvoznica oziroma nova povezava ni luksuz. Je vprašanje varnosti, kakovosti bivanja, regionalnega razvoja in osnovne odgovornosti države.
Če lahko desetletja rišemo nove variante, lahko končno narišemo tudi rok, odgovornost in izvedbo.
Pripravil: Dejan Skrinjar
Vir: Internet
